ráj in ràj rája (ȃ; ȁ á) 

  1. 1. v nekaterih religijah kraj popolnega veselja, ugodja, kamor pridejo za nagrado pravični, dobri ljudje po smrti: ona bo gotovo prišla v raj / janičarji so se srdito borili, da bi po junaški smrti prišli v raj // v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: iti, priti v raj; zaslužiti (si) raj; pekel, vice, raj / nebeški raj / pri omenjanju pokojnega Bog mu daj sveti raj // po bibliji kraj na zemlji, kjer sta živela Adam in Eva: izgnati iz raja; ptice, živali v raju; tu je lepo kot v raju; živi kakor v raju / zemeljski raj
  2. 2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je raj / sanjal je o raju ljubezni / tu je raj za otroke
    ● 
    ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; knjiž. želi si v planinski raj v planine, kjer se počuti srečnega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek