1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka:izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje
2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne:prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti:novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ♦ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom
Dostopnost