razbitína -e ž (í) 

  1. 1. nav. mn. ostanki razbitega večjega predmeta, predmetov: morje je naplavilo razbitine; potegniti truplo izpod razbitin; med razbitinami iskati ponesrečence / ladijske, letalske razbitine / razbitine starih posod črepinje; pren., ekspr. razbitine sreče, življenja
     
    ekspr. razbitina že dolgo leži ob cesti poškodovano vozilo; knjiž. razbitine uporniške vojske ostanki
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi duševno in telesno propadel človek: njen mož je samo še razbitina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek