razblínjati -am nedov. (ínav. ekspr. 

  1. 1. delati, povzročati, da česa ni več: razblinjati iluzije, utvare
  2. 2. knjiž. delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: različni opisi razblinjajo zgodbo

razblínjati se 
  1. 1. prenehavati biti, obstajati: dim se je začel razblinjati; prijeten občutek se razblinja kot milni mehurčki / vse se razblinja v nič // izginjati, minevati: naše upanje se razblinja / napetost in nemir sta se počasi razblinjala
  2. 2. knjiž. postajati neizrazit, nejasen: v sodobnih umetnostnih smereh se forma razblinja

razblinjajóč -a -e: razblinjajoče se meglice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek