razkadíti -ím dov., razkádil; razkajèn (ī í)narediti, povzročiti, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več:veter je razkadil meglo; pren. njegove besede so razkadile vse dvome
razkadíti se
1. prenehati biti, obstajati:dim se je že razkadil; ko so se oblaki razkadili, smo zagledali vrhove gor; brezoseb. odpri okno, da se razkadi // ekspr. izginiti, miniti:pomisleki, predsodki so se razkadili; njegova slava se je brez sledu razkadila
2. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik:počakal je, da se ji je jeza razkadila; navdušenje se mu je kmalu razkadilo; na svežem zraku se jim je pijanost razkadila
Dostopnost