• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

razljútiti -im dov. (ū ȗ) zastar. razjeziti: njeno godrnjanje ga je razljutilo; ko je to slišal, se je zelo razljutil

razljúčen tudi razljúten -a -o: biti razljučen; razljučena množica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek