reálnost -i ž (ȃ) 

  1. 1. resničnost, stvarnost: dojemati, spoznavati realnost; realnosti ne moremo zanikati, lahko pa jo različno razlagamo; miselni svet je zanj večja realnost kot obdajajoči ga predmeti / danes so poleti v vesolje postali realnost / gospodarska, politična, življenjska realnost; objektivna, subjektivna realnost / ekspr. treba se je vrniti v realnost: skuhati večerjo, pomiti posodo
     
    cilj je postal realnost se je uresničil
  2. 2. lastnost, značilnost realnega: prepričati se o realnosti predloga / realnost politike



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek