renčáti -ím nedov., rênči in rénči; rênčal in rénčal (á í) 

  1. 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči; divje, močno renčati / grozeče renčati
  2. 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči; nekaj je godrnjal in renčal predse // s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega

renčé: pes se je renče pritajil

renčèč -éča -e: renčeč glas



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek