rída -e ž (īnar. 

  1. 1. nav. mn. serpentina, vijuga: ride se vijejo proti vrhu; previdno je vozil po ridah / kačje ride več serpentin zapovrstjo v strmini // cesta pelje v ridah
  2. 2. sprednji del voza pod oplenom, ki se pri spreminjanju smeri premika; blazina: voz je imel oje in rido



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek