rítnik -a (ȋ) 

  1. 1. anat. končni del črevesa: vnetje ritnika
  2. 2. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati ritnik
  3. 3. nar. debelejši spodnji del snopa; ritina: snope so zložili z ritniki navzven



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek