rúpa -e ž (ú) odprtina v kraških tleh, navadno manjša: žival je padla v rupo; voda se steka v bližnjo rupo; globoka rupa; rupa pod vrhom gore // nar. jama, kotanja: v rupi za hišo se nabira voda; dolinice in rupe / v rupi skrita hiša v vrtači, globeli
♦ 
anat. zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek