rúšiti -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ī ú)
1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose:rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha:rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost:rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati
rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se
1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose:stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
2. publ. padati:izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri:čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost:stari družbeni red se je začel rušiti
rušèč -éča -e:narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov