• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

samogólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ́ ọ̄) star. 

  1. 1. lakomen, pohlepen: samogolten starec; zelo so samogoltni
  2. 2. požrešen: jej počasi, ne bodi tako samogolten; samogoltne koze uničujejo zelenje

samogóltno prisl.: samogoltno jesti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek