samotáriti -im nedov. (á ȃnav. ekspr. 

  1. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari
  2. 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje vrste: tu in tam je samotarilo kako golo drevo; na koncu doline samotari troje hiš



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek