• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

samôtnik -a m (ȏ) knjiž. osamljen človek, samotar: zagrenjen samotnik; živi skoraj kot puščavnik in samotnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek