sámoupráva -e ž (ȃ-ȃ) 

  1. 1. samostojno upravljanje določenega ozemlja v okviru države: imeti, izgubiti samoupravo / mestna samouprava // knjiž. neodvisnost, samostojnost: samouprava narodov glede jezika, šol
  2. 2. samoupravljanje: naša družbena ureditev sloni na samoupravi; občanova pravica do samouprave / samouprava delovnih organizacij



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek