séčen-čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na seč, tekočino: sečne snovi / sečni mehur; sečni organi organi, ki izločajo in odvajajo seč
 
anat. sečna cev sečnica; sečno izvodilo; kem. sečna kislina organska kislina, ki se izloča iz organizma s sečem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek