séčnja -e ž (ẹ́) 

  1. 1. glagolnik od sekati: sečnja lesa / s sečnjo preredčiti gozd; označiti drevje za sečnjo
     
    gozd. pospravljalna sečnja; postopna sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; prebiralna sečnja pri kateri se sekajo po vsem gozdu posamezna drevesa ali manjše skupine dreves; pripravljalna sečnja; sečnja do golega, na golo, v golo da ne ostane nobeno drevo; sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
  2. 2. nar. severozahodno košnja: sečnja na višinskih travnikih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek