sílnica-e ž (ȋ) 

  1. 1. publ., navadno s prilastkom kar s svojo silo usmerja, določa kako dogajanje, delovanje: v političnem življenju so se pojavile nove silnice; družbene silnice / to so glavne silnice njegove miselnosti
  2. 2. fiz. črta, ki poteka v smeri delovanja sile v električnem ali magnetnem polju: sekanje silnic / električne, magnetne silnice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek