• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

sín -a stil. -ú m, mn. sinóvi stil. síni; dv. sína in sinóva (ȋ) moški v odnosu do svojih staršev: sin se je oženil; imata tri sinove; roditi sina; to je najmlajši sin; sin edinec; sin in hči / bratov sin nečak; nezakonski, prvorojeni sin; ekspr. še rodni sin ga ni več spoznal; sinov sin vnuk // knjiž., s prilastkom moški

  1. a) glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: bil je zvest sin svojega naroda; tujina je zastrupila tisoče naših sinov in hčera
  2. b) glede na značilno povezanost s tem, kar izraža prilastek: bil je pravi sin svoje dobe / je vnet sin planin rad hodi v planine
    ●     tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; slabš. izgini, pasji sin hudobnež, zlobnež; pog. on je pravi sin svojega očeta ima določene, zlasti slabe lastnosti očeta v enaki ali še večji meri; preg. kakršen oče, takšen sin; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     rel. Sin božji, človekov Kristus

síne ekspr.: kako je, sine; sine, tako pa ne bo šlo; prim. sine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek