síngularen tudi singuláren -rna -o prid. (ȋ; ȃ) 

  1. 1. nanašajoč se na singular; edninski: singularne končnice
  2. 2. knjiž. poseben, izjemen: singularni položaj brižinskih spomenikov // posamezen: singularni primeri
    ♦ 
    geom. singularna točka krivulje točka, katere lastnosti se razlikujejo od splošnih lastnosti večine drugih točk na krivulji; jur. singularni pravni naslednik naslednik, ki pridobi posamezno stvar ali pravico od pravnega prednika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek