skelét -a (ẹ̑) 

  1. 1. trdni oporni deli telesa; ogrodje: skelet morskega ježka; hrustančast skelet nekaterih rib // ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti; okostje: slikati bolnikov skelet; skelet glave, roke; skelet in mišičevje // okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju; okostnjak: v omari učilnice stoji skelet; razstavljeni skeleti izumrlih živali; je suh kot skelet
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa; ogrodje: skelet romana / idejni skelet
  3. 3. grad. konstrukcija iz stebrov, nosilcev in navadno vodoravnih plošč: zgraditi skelet / stavbni skelet / ekspr. na gradbišču stojijo skeleti stanovanjskih blokov nedograjeni bloki; žarg. gradnja v skeletu v skeletnem sistemu
    ● 
    ekspr. svoj skelet je zavil v odejo svoje suho telo; ekspr. bolnik je bil živ skelet zelo shujšan
    ♦ 
    gled. skelet marionete leseno ogrodje; zool. osni skelet osno ogrodje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek