skóp -a -o stil. -ó in skòp skôpa -o prid. (ọ̑ ọ́; ȍ ó)
1. ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar:skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop // ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z orodnikom ki daje, porablja zelo malo tega, kar izraža dopolnilo:biti skop z denarjem, s plačilom; gospodar je bil skop z vinom / skop z odobravanjem; je skop s pohvalo redko koga, kaj pohvali // igralec je bil skop v gibih, njegova razburjenost se je kazala le v glasu
2. ekspr. po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv:poslali so jim le nekaj skopih podatkov; te informacije so preveč skope; poročilo je kratko in skopo / ob tako skopih letinah so se težko preživljali / sobo je razsvetljevala skopa svetloba slaba, medla // ki se pojavlja v zelo majhni meri:odzdravil mu je le s skopim nasmeškom / hoteli so jim kratiti še tiste skope pravice, ki so si jih priborili redke // z izrazom količine ki ne dosega točne mere; slab:dobil je samo skopo polovico premoženja; privoščili so si le skopo urico oddiha ● ekspr. v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev kratkih; ekspr. bil je še bolj skopih besed kot navadno še bolj redkobeseden; ekspr. skopa kraška zemlja nerodovitna; ekspr. biti skop v besedah, v govorjenju, z besedami redkobeseden
skópo in skôpo in skopó prisl.:skopo se nasmehniti, odgovoriti, poročati; skopo odmerjen čas, prostor; skopo osvetljena ulica
Dostopnost