skrnôben -bna -o prid. (ó ōzastar. 

  1. 1. umazan: skrij te skrnobne roke / pripovedoval mu je o skrnobnih stvareh, ki so se zgodile v tistem času
  2. 2. neodkrit, neiskren, hinavski: kako je ta človek skrnoben
    ● 
    zastar. že dolgo ji je skrnoben je jezen, besen nanjo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek