slabôten -tna -o prid., slabôtnejši (ó) 

  1. 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten; slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico // nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska
  2. 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjo
    1. a) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba
    2. b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode
    3. c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip
  3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje
    ● 
    star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; redko bil je slabotnega zdravja rahlega

slabôtno prisl.: slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek