sláva -e ž (á) 

  1. 1. splošno priznanje velike vrednosti, veljave: slava mine, ekspr. se razkadi; slava ga je naredila ošabnega; niso mu kratili zaslužene slave; biti željen slave; izkazovati komu čast in slavo slaviti ga // moja pesem naj mu bo v slavo v čast // velik ugled, veljava: njegova slava raste; bojna, pisateljska slava; ekspr. dvomljiva slava
  2. 2. v medmetni rabi izraža poveličevanje, slavljenje: slava ti, junak / ob spominu na umrle: slava mu; slava njegovemu spominu
  3. 3. v srbski pravoslavni cerkvi praznik na godovni dan zavetnika družine: praznovati slavo / krstna slava
    ● 
    ekspr. kar naprej mu pojejo slavo zelo ga slavijo; publ. delati noče, slavo bi pa rad požel se proslavil; ekspr. slavo mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; ekspr. v svoji slavi ni pozabil domače hiše čeprav je bil zelo slaven; ekspr. vrnil se je ovenčan s slavo kot zmagovalec; star. pasti na polju slave na bojišču
    ♦ 
    rel. molitev pri maši z začetkom: Slava



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek