• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

slóčiti -im nedov. (ọ́ ọ̑) nar. kriviti, upogibati: sločiti telo; postarala se je in hrbet se ji sloči

slóčiti se s prislovnim določilom biti, obstajati v obliki loka: korenina se sloči čez potok; oboki se sločijo nad hodnikom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek