smóter -tra (ọ̄) 

  1. 1. kar se hoče doseči s prizadevanjem; cilj: naš smoter je jasen; doseči, uresničiti svoj smoter; podrediti se skupnim smotrom; to je moj življenjski smoter / učni, vzgojni smoter
  2. 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja; namen: vsaka stvar ima svoj smoter; smoter socialnega zavarovanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek