smŕček -čka () 

  1. 1. naprej štrleči del gobca z odprtinama za vohanje pri nekaterih sesalcih: dotakniti se s smrčkom; zdrav pes ima mrzel in vlažen smrček; pasji smrček
  2. 2. užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom; mavrah: nabirati smrčke
    ● 
    ekspr. dobiti jih po smrčku biti tepen, biti premagan
    ♦ 
    bot. užitni smrček; vet. smrček bela lisa na smrčku pri konjih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek