• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

sogólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ́ ọ̄) nar. lakomen, pohlepen: sogoltni ljudje

sogóltno prisl.: nagnil je vrč in sogoltno pil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek