• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

sónčnik -a m (ọ̑) 

  1. 1. priprava z ročajem in zložljivo streho za zaščito pred soncem: odpreti sončnik; čipkast, rožast sončnik / pisani sončniki na plaži, živilskem trgu senčniki
  2. 2. nar. veter, ki piha iz smeri, v kateri je sonce: zapihal je sončnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek