sòzvóčje -a (ȍ-ọ̑) 

  1. 1. knjiž. glasovna ubranost, skladnost: med glasovi ni bilo sozvočja / sozvočje samoglasnikov in soglasnikov v pesmi // ubranost, skladnost sploh: barvno sozvočje; sozvočje med vsebino in obliko / hiša je bila v popolnem sozvočju z okolico
  2. 2. muz. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord: blagoglasno, nenavadno sozvočje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek