spàk spáka (ȁ á) 

  1. 1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah; gleda grdo kot spak; graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: najrajši bi ga našeškal, a je spak tako priliznjen, da tega ne moreš; pipa mi nagaja, ne morem prižgati tega spaka
  3. 3. ekspr. neprijetnosti, težave: s kolenom je spak, ne morem ga upogniti
  4. 4. ekspr., v medmetni rabi izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: ti spak, saj ste res vi; glej ga spaka, zdaj je pa še slabše
    2. b) prepričanost o čem: ni spak, da ga ne bi našli
    3. c) jezo, nejevoljo nad kom: da bi ga spak; ti spak ti
      ● 
      zebe me kot spak(a) zelo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek