• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

spočétnik -a m (ẹ̑) knjiž. 

  1. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem
  2. 2. začetnik: spočetnik novih idej



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek