spočíti se spočíjem se dov., spočìl se (í ȋ) s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se: čez noč se je spočil; utrujen sem, moram se spočiti; telesno in duševno se spočiti / konji se morajo spočiti / spočiti se od dela, naporov / pozimi se rastline spočijejo; zemlja se spočije
spočíti si s prekinitvijo kake dejavnosti doseči, povzročiti sprostitev, okrepitev česa: spočiti si noge; spočiti si oči po dolgem branju / v gorah si človek spočije živce
● knjiž. zelenje nam spočije trudne oči ob gledanju zelenja si spočijemo oči
spočít -a -o: spočit konj; biti spočit; spočiti so nadaljevali pot; spočita zemlja
♦ gastr. spočito testo testo, ki je napravljeno stalo določen čas