spodbúda -e ž (ȗ) 

  1. 1. glagolnik od spodbuditi: otrok je potreben spodbude; za spodbudo kaj povedati / priznanje mu je bilo v spodbudo / delovna, moralna spodbuda
  2. 2. kar povzroča, da je kdo (bolj) delaven, prizadeven: pohvala je bila zanj močna spodbuda / dati spodbudo spodbuditi // sklicati posvetovanje na spodbudo društva pobudo
  3. 3. nav. mn. kar povzroča kako dogajanje, delovanje: črpati spodbude iz klasičnih del / mnoge duhovne spodbude so prihajale iz te dežele



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek