• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

spokórnik -a m (ọ̑) rel. kdor skuša postati boljši z delanjem pokore: mučenci in spokorniki; živeti kot spokornik; pren., ekspr. kakšen spokornik je postal, prej pa tak lahkoživec in ženskar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek