spólzek -zka -o [u̯zprid. (ọ́) 

  1. 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti
    1. a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh
    2. b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica
    3. c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik
  2. 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje

spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek