spótoma prisl. (ọ̄) 

  1. 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo // v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu
  2. 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal
  3. 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek