spreletéti -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr.
1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja:drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo // hitro, za kratek čas se pojaviti sploh:nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja
2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico:spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili; brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo
3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledomnahitro pogledati, pregledati:z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih
spreletéti se tudi izpreletéti seleteč se premakniti sem in tja:golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele // z letanjem se razgibati:čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču ● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati
Dostopnost