spréten -tna -o prid., sprétnejši (ẹ́ ẹ̄) 

  1. 1. sposoben opraviti delo, nalogo z lahkoto, brez spodrsljajev: natančen in spreten delavec; za to delo je spreten; sprva je bil še neroden, sčasoma pa je postal spretnejši / spretni prsti; imeti spretno roko / spretni gibi, zamahi
  2. 2. sposoben z iznajdljivostjo, premišljenostjo doseči kaj: spreten diplomat, organizator

sprétno prisl.: spretno delati, govoriti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek