starožítnost -i ž (īknjiž. 

  1. 1. nav. mn. predmet, stvar iz nekdanje materialne, družbene in duhovne kulture kakega ljudstva, naroda: proučevati starožitnosti; antične, slovanske starožitnosti
     
    knjiž. kupovati starožitnosti starine
  2. 2. daljna preteklost: raziskovati starožitnost; v starožitnosti so ljudje težko živeli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek