stíčen -čna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. nanašajoč se na stik: stični rob; stična ploskev, ravnina; stično mesto / stično ozemlje raznih narodov
     
    geom. stična točka; obrt. stični vbod vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom
  2. 2. v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: v pogajanjih so iskali, našli stične točke; stične točke sovjetske in ameriške politike / stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti; stične točke med sociologijo in filozofijo skupna področja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek