stólnik -a (ọ̑) 

  1. 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki // naslov za plemiča: deželni stolnik
  2. 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek