stopálnik -a [tudiu̯n(ȃ) 

  1. 1. knjiž. del priprave, stroja, s katerim se ta z nogo goni, poganja; (nožno) gonilo: stopalnik pri kolovratu, šivalnem stroju
  2. 2. star. stopnica (pri vozu, vozilu): pomagal ji je na stopalnik koleslja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek