stražár -ja (á) 

  1. 1. kdor (poklicno) koga, kaj straži: na obzidju so stražili stražarji; pri vhodu v vojašnico nas je ustavil stražar; vesten stražar / nočni stražar; osebni, telesni stražar / ekspr. to so letalci, stražarji našega neba čuvarji
  2. 2. pred drugo svetovno vojno član skupine desno usmerjenih dijakov in študentov, imenovanih po glasilu Straža v viharju: stražarji in mladci
    ● 
    gorski stražar član gorske straže; obmejni stražar nekdaj pripadnik obmejne straže



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek