strmênje -a (é) 

  1. 1. glagolnik od strmeti: od strmenja v sliko so ga začele boleti oči; ure brezupnega strmenja v temo
  2. 2. knjiž. začudenje, občudovanje: njegov obraz je izražal strmenje; spis je vzbujal strmenje in smeh obenem / od strmenja je kar obstal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek