svetníca -e ž (í) 

  1. 1. rel. ženska, razglašena za sveto: častiti svetnice in svetnike / razglasiti za svetnico
  2. 2. ekspr. ženska, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bila je prava, živa svetnica / kaj se delaš svetnico
     
    ekspr. no, tudi ti nisi bila svetnica nisi živela moralno neoporečno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek