svetoválka -e [u̯ktudilkž (ȃ) ženska oblika od svetovalec: žena mu je bila najboljša prijateljica in svetovalka; dobra, pametna svetovalka / pri delu je sodelovala kot svetovalka; modna svetovalka / pedagoška svetovalka / samostojna svetovalka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek