• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

svórnik -a m (ọ̑) 

  1. 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu
  2. 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja
  3. 3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek